Ostati v slabem zakonu zaradi otrok? Odgovarja Bruno Šimleša
Ali je prav ostati v slabem zakonu zaradi otrok in ali družino, ki je osnovna celica družbe, ohranjati za vsako ceno?
Vse več zakonov se konča z razvezo in vse več partnerskih zvez razpade. Ali je prav, da družino, ki je osnovna celica družbe, ohranjamo za vsako ceno?
Na to težavno vprašanje odgovarja priljubljeni hrvaški sociolog, pisec duhovne literature ter avtor številnih člankov o psihologiji Bruno Šimleša.
Ali je prav ostati v slabem zakonu zaradi otrok?
»Nesrečna družina ustvarja nesrečno družbo. Zato se lahko zgodi, da bi bila cena ohranjanja take družine za njene člane in družbo na sploh previsoka,« meni Bruno Šimleša, ki v svoji knjigi Brez rokavic – O življenju, ljubezni, Bogu in duhovnosti odkrito spregovori o najpogostejših težavah v partnerskih in medosebnih odnosih ter ponudi predloge, kako jih reševati.
»Menim, da družine ni treba braniti za vsako ceno, temveč bi energijo morali preusmeriti v ustvarjanje srečnih posameznikov, ki bodo znali ustvariti in ohraniti srečno družino,« dodaja Šimleša.
Kakšen sploh je slab zakon?
»V slabem zakonu ni intimnosti – ne čustvene, ne umske, ne telesne,« razloži Šimleša. Poudari, da v taki zvezi svojega partnerja ne spoštujete, pogosto vam celo ni všeč. »Morda sta se poročila, ko se še nista dovolj poznala, morda niste poznali sebe, zato niste vedeli, kdo vas lahko osreči, morda pa sta se preprosto sčasoma oddaljila, ker nista vedela, da se je z odnosom treba ukvarjati, če naj bo trajno uspešen.«
Slab zakon je tisti, v katerem se neuspešno trudite rešiti nesoglasja ali, še slabše, v katerem ste se nehali truditi in ste se preprosto sprijaznili s situacijo, ki vas ne zadovoljuje.
Je torej za otroke bolje, da ostanejo del takšnega slabega odnosa?
»Odločilno vlogo v razvoju otroka imajo starši, od katerih otroci ne vpijajo le navad, prepričanj in določenega obnašanja, temveč tudi definicijo normalnosti. Starši nam dajo prvo sliko tistega, kar je normalno v prijateljstvu, v odnosu do države, v kateri živimo, ali v ljubezenskem odnosu. Res želite svojim otrokom sporočiti, da ni treba, da je v ljubezenskem odnosu ljubezen? Res želite svojim otrokom sporočiti, da ljubezen zanje ni mogoča,« se sprašuje Šimleša.
»Odločilno vlogo v razvoju otroka imajo starši, od katerih otroci ne vpijajo le navad, prepričanj in določenega obnašanja, temveč tudi definicijo normalnosti.«
Prepričan je namreč, da tudi če z besedami zanikate vse te izjave, jih boste, če vztrajate v slabem zakonu, s svojimi dejanji potrjevali. Dodaja, da so starši otrokom poleg eksistenčnih razmer dolžni dati tudi zdrave in spodbudne možnosti za čustveni in umski razvoj.
»Med boljše življenjske razmere zagotovo ne spada življenjska dediščina, v kateri ni pozitivnega zgleda ljubezenskega odnosa, boja zase, zgleda, kako ceniti sebe in kako ceniti ljubezen, prav to pa dajemo svojim otrokom, če se odločimo ostati v slabem odnosu, ki ga ni mogoče izboljšati.«
Na mnenja številnih, da je plemenito ostati v zakonu, ki ne deluje, ker se s tem kaže ljubezen do otrok in pripravljenost, da se zanje žrtvujejo, Šimleša odgovarja: »Razumem ta argument in spoznal sem številne ljudi, ki verjamejo vanj. A se na koncu izkaže, da gre bodisi za nevednost – ne zavedajo se, kakšno negativno dediščino zapuščajo otrokom – ali pa za pomanjkanje poguma za korak, ki bi njim in njihovim otrokom omogočil boljše življenjske možnosti.«
Korak za korakom
Kaj pa, če nimamo ne možnosti ne energije, da bi slabo zvezo zapustili? »Seveda se pogosto zgodi tudi to, da je kdo že tako globoko zabredel v močvirje svojega življenja, da se mu niti ne ljubi kaj spremeniti. Preprosto nima več energije za to. Zavedam se, kako zahtevne so takšne situacije, saj sem kot terapevt to izkušnjo prestal s številnimi pari, in razumem, da takrat sprememba ne more priti čez noč.«
Vendar to nikakor ne pomeni, nadaljuje Šimleša, da bi morali prenehali poskušati ustvarjati boljše življenjske razmere zase in za svoje otroke. Korak za korakom, dan za dnem ali celo trenutek za trenutkom.
Če se vam zdi, da za vas ni izhoda, svetuje, da skušate najprej ustvariti eno izvrstno popoldne zase in za svoje otroke, nato en izvrsten teden, nato pa poskušajte razviti svoje druge identitete. »Po številnih takšnih dneh, ko boste začeli bolj ceniti sebe in svoje življenje, bo prišel tudi dan, ko boste zmogli odločitev, ki lahko izboljša vaše življenje in življenje vaših otrok, ki zagotovo ne želijo, da se odpoveste življenju.«
»Zavedam se, kako zahtevne so takšne situacije, saj sem kot terapevt to izkušnjo prestal s številnimi pari, in razumem, da takrat sprememba ne more priti čez noč.«
Bi sam zapustil slab zakon?
Na vprašanje, kako bi sam ravnal v takšni situaciji, Šimleša, sicer srečno poročeni očka osemletne deklice (mimogrede, svoji hčerki je posvetil knjigo Umetnost življenja), odgovori: »Prav zaradi svojega otroka bi zapustil slab zakon. Seveda bi najprej poskusil prav vse, da ga rešim, potem bi poskusil še enkrat in nato verjetno še enkrat.«
Če bi z ženo ugotovila, da zares ne moreta ohraniti pravega ljubezenskega odnosa, bi se, za dobro otroka, ker mu želita sporočiti, da je ljubezen resnična in da se ni treba sprijazniti z nečim, kar nas ne zadovoljuje, odločila za razvezo. »Upam, da do tega ne bo prišlo, ker sem v lepem zakonu z osebo, s katero se ujemava in nesoglasja rešujeva takoj, ko se pokažejo, vendar ne vem, kaj prinaša prihodnost. Če bi se to morda vendarle zgodilo, ne bi omahoval niti sekundo.«
